Aktualno
Predstavljamo mlado podjetniško ekipo Dotifly
Pikapolonice, kot prve hišne živali za otroke
Predstavljamo ekipo, ki stoji za projektom Dotifly. Nina Štarkel, Anže Umek in Klemen Kovač so trije inovativni mladi podjetniki iz okolice Celja, ki svojo poslovno idejo gradijo na ohranjanju ogrožene avtohtone sedem pike polonice in na hišnih ljubljenčkih, primernih za otroke. Najmlajšim tako omogočajo samostojno skrb za njihovega prvega domačega ljubljenčka, kar je lahko predpriprava za sobivanje z zahtevnejšimi živalmi. Ideja za vzrejo pikapolonic se je rodila Nini Štarkel, diplomirani biologinji in kmalu tudi inženirki naravovarstva. Sprva je nameravala gojiti pikapolonice za kmetovalce, a zaradi pomanjkanja njihovega interesa je nastal Dotifly. Ličen terarij, narejen iz pleksi stekla in lesa, s kamenčki na tleh in rastlino v sredini predstavlja samostojen ekosistem za pikapolonice. V kompletu dobite terarij s petimi pikapolonicami in hrano za mesec dni. Kasneje, ko pikapolonice izpustite v naravno okolje, lahko kupite samo pikapolonice in hrano zanje.
Pogovarjali smo se z Nino Štarkel, idejno vodjo projekta Dotifly.
Od kod ideja za projekt?
Prvotno izhaja ideja iz moje diplomske naloge na programu naravovarstva na Šolskem centru Šentjur, kjer smo imeli predmet o koristnih organizmih, kamor sodijo tudi pikapolonice. Na Nizozemskem, v Španiji in v Švici pri kmetovanju namesto škropiv uporabljajo koristne organizme, ki jih tudi množično gojijo. Po izobrazbi sem tudi diplomirana biologinja in zazdelo se mi je, da bi lahko pikapolonice gojila za trg. Lani sem se vpisala v podjetniško šolo, kjer sem začela razvijati podjetniško
idejo gojenja koristnih organizmov, a sem kmalu končala, ker mi je zmanjkalo motivacije. Aprila pa sem se prijavila še na študentski podjetniški bootcamp v Celju, kjer sem spoznala sedanjega sodelavca Anžeta in skupaj sva razvijala idejo naprej, kasneje pa se nama je pridružil še moj fant. Lažje mi je delati v ekipi, kot pa samostojno, saj sem tako bolj motivirana za delo.
Kako se je ideja razvijala in o čem se pravzaprav gre?
Prvotno smo razmišljali o gojenju pikapolonic za ekološke kmetovalce, a se je kasneje izkazalo, da ti ne čutijo potrebe po dodatnih pikapolonicah, saj nimajo tako veliko škode zaradi listnih uši. Nato smo razmišljali, komu bi še lahko prodali pikapolonice in smo se spomnili na otroke, ki imajo željo po živalskem ljubljenčku. Tako se je rodil Dotifly. Gre za majhen terarij z rastlino, v katerega naselimo slovenske avtohtone sedem pike polonice. Otroci pri petih letih še ne morejo sami skrbeti
za mačko ali psa, za pikapolonice pa lahko skrbijo sami, saj so manj zahtevne. Šli smo na ulico in mimoidočim predstavili našo rešitev za otroke, ki želijo skrbeti za svojo žival in dobili zelo pozitivne odzive.
S pomočjo Dotifly-ja osveščamo širšo javnost, tudi otroke, o pomenu pikapolonic in ostalih živalskih vrst za naše okolje. Otroci pa se naučijo tudi skrbeti za drugo živo bitje. Prednost pikapolonic pa je tudi, da se jih lahko spusti v okolje, tako tudi pomagamo ohranjati našo avtohtono vrsto pikapolonic. Ko enkrat terarij imaš, lahko kupiš samo pikapolonice, rastlino ali pa samo hrano za pikapolonice.
Kakšno je življenje pikapolonic?
Preden sem se začela intenzivno ukvarjati s pikapolonicami, sem mislila, da so to zelo lokalni organizmi. A neka ameriška študija je pokazala, da so pikapolonice zelo dobri letalci, ki lahko naenkrat preletijo razdaljo 2 kilometrov, letijo s hitrostjo do 60 km na uro in na višini do 1500 metrov. Pikapolonice, predvsem ličinke, ki so videti kot mali krokodilčki, so izjemno požrešne - pravzaprav obožujejo uši. Kadar jih zmanjka se lahko pikapolonice krajši čas prehranjujejo tudi s cvetnim
prahom. Veliko je še neznanega o pikapolonicah, samo v Sloveniji imamo prepoznanih okoli 80 avtohtonih vrst, predvideva pa se, da še to niso vse, saj se prave, celovite raziskave še niso izvedle.
Zakaj so avtohtone pikapolonice ogrožene?
Sedem pike polonice so ogrožene zaradi harlekinskih polonic, ki so (azijska) tujerodna vrsta. Te ogrožajo naše avtohtone vrste, ker se hitreje prebudijo iz zimskega spanja in avtohtonim vrstam pojejo začetno hrano ter se veliko hitreje razmnožujejo. Samica harlekinske polonice na sezono izleže po 4000 jajčec, samica sedem pike pa samo 1500. Harlekinske polonice prepoznamo po tem, da rade rojijo v velikem številu, saj se jih zbere po več sto, medtem ko naše avtohtone ne rojijo v tako velikem
številu.
Kako poteka vzreja pikapolonic?
Vzreja pikapolonic se mi na začetku, ko sem prebirala literaturo ni zdela zahtevna, izkazalo pa se je, da je zelo zahtevna. Za uspešno razmnoževanje potrebujejo primerno visoko hranilno hrano – pravo vrsto uši, primerno svetlobo in vlago. Seveda pa ne skrbim samo za vzrejo pikapolonic, ampak tudi za vzrejo njihove hrane, tj. uši. Za vzrejo potrebujem svoj laboratorij, ki je trenutno kar v domači garaži in v katerem poleg pikapolonic ter uši, za slednje vzgajam še primerne rastline.
Predstavili ste se tudi na celjskem mednarodnem obrtnem sejmu?
Prijavili smo se na natečaj za inovativne mlade podjetnike in komisija nas je izbrala. Bilo je zelo zanimivo, saj so nas ljudje namensko iskali. Na sejmu je bilo tudi veliko povpraševanje po naših terarijih s pikapolonicami. Marsikomu se je zdel naš terarij odlično poslovno darilo. A trenutno še ne dohajamo povpraševanja, saj sproti rešujemo probleme pri gojenju pikapolonic, konec koncev so to sezonski organizmi in trenutno raziskujem možnosti, kako jih gojiti tudi v času pozne jeseni in
pozimi.
Ciljate tudi na tuje trge?
Tudi. V podjetniški šoli so nas učili, da moraš razmišljati globalno, da se ne zapreš. Po prvih dveh letih želimo doseči, da bi tretjina slovenskih domov imela doma naše pikapolonice, kot hišnega ljubljenčka ali pa kot koristni organizem na vrtu.
Kaj še pripravljate?
V ekipi imamo še veliko idej, ki jih moramo realizirati v prihodnosti in ki niso vse nujno vezane na biologijo. Klemen se rad ukvarja z lesom, Anže je zelo podjeten na področju informatike. Razvija spletno igro, ki je posvečena pikapolonicam.
Zakaj si se podala v podjetništvo?
V podjetništvo sem se podala, ker kot diplomirana biologinja v Sloveniji težje dobim službo. Čeprav sem se včasih kar bala te ideje, da bi se ukvarjala s podjetništvom, nisem najbolj podjetniški tip človeka. A uspelo mi je, da sem si preko podjetništva ustvarila priložnost za delo na področju, za katerega sem tudi študirala. Veliko sem se o podjetništvu naučila v podjetniški šoli in študentskem podjetniškem bootcampu. Delali smo po metodi vitkega podjetništva in dobila sem veliko novega
znanja. Dobro je, da imamo mladi možnost razvijati svoje ideje, da jih lahko komu predstavimo in da dobimo konkretne odzive, tudi ali je kdo to našo idejo pripravljen kupiti.
Kaj bi svetovala mladim?
Vsak ima svojo idejo v glavi, kaj bi rad delal. Če se spomnim sebe, sem se težje podala v podjetništvo, ker me je bilo strah. Svetujem jim, da uresničijo svojo idejo in če jih je strah delovati samim, da se povežejo z drugimi in se skupaj lotijo uresničevanja podjetniške ideje. Če deluješ v timu je veliko lažje, saj si lahko naloge porazdeliš, se med seboj posvetuješ in iščeš rešitve. Sicer pa je pot samostojnega podjetnika malo negotova, ker četudi nič ne delaš, moraš plačevati prispevke.
Na Mladinskem centru Šentjur, organizacijska enota Razvojne agencije Kozjansko, v okviru projekta Set up!, na katerem mladi spoznavajo svet socialnega podjetništva, predstavljamo mlade podjetnike iz širšega območja, ki so lahko vir navdiha in idej, vsem ki želijo vstopiti v svet podjetništva. Projekt sofinancira Evropska komisija iz programa Erasmus+ Mladi v akciji.
Nazaj