Aktualno

Predstavljamo mladega podjetnika Domna Žagarja

Oblikovalec in izdelovalec okrasnih in uporabnih predmetov

Domen Žagar, po rodu iz Planine pri Sevnici, je mladi oblikovalec in izdelovalec okrasnih in uporabnih predmetov, ki jev tem letu iz osebnega dopolnilnega dela prešel v popoldanski s.p. Odločen je, da oblikovanje postane njegova služba, to je tudi njegova dolgoročna vizija v podjetništvu.

Pogovarjali smo se z Domnom Žagarjem, oblikovalcem notranje opreme, ki stopa na samostojno podjetniško pot.

S čim se ukvarjaš?
Ukvarjam se z oblikovanjem, za kar me je pravzaprav navdušil stari oče, ki sem ga opazoval pri risanju in slikanju. Lahko bi rekel, da sem to umetniško žilico podedoval po njem. Ko sem se vpisoval na študij sem v prijavo navedel tako Akademijo za likovno umetnost, kot Visoko šolo za dizajn (danes Fakulteta za dizajn). A na obeh so se sprejemni izpiti začeli na isti dan, tako da sem se tisto jutro moral odločiti kam bom šel na sprejemne izpite. Izbral sem študij oblikovanja notranje opreme, a že med študijem sem postopoma pričel oblikovati še druge stvari.

Kakšna je zgodba za lesenim kolesom?
Na fakulteti smo dobili nalogo, da iz odpadnih kosov naredimo nekaj novega. Poslali so nas v podjetje, ki izdeluje stole in drugo pohištveno opremo, tam smo iz kupa odpada pobirali bolj ali manj uporabne konce. Recimo del stola je spominjal na kolo, del na vilice, spet drug del na balanco In tako je nastalo kolo, čoper oziroma easy rider. In to je bil zanimiv šolski projekt, in od petih v skupini sem se na koncu s tem projektom največ časa ukvarjal jaz.

A nisi ostal samo pri oblikovanju?
Sem eden tiste sorte, ki rad izdelek nariše in ga tudi sam izdela, a zato potrebuješ tudi opremo, potrebuješ stroje. Da pa sem si lahko nabavil potrebno opremo, sem se najprej zaposlil, da sem zaslužil dovolj denarja in pred letom in pol sem kupil rezalni stroj. Z njim lahko režem skoraj vse materiale razen kovine (les, plastične mase ipd.). Da bi lahko na izdelke še graviral sem kupil še stroj za graviranje. Z njima izdelujem dekorativne izdelke, nakit, stenske dekorativne izdelke, unikatna darila, reklamne table, reklamne obeske za ključe, skeletne lestence …

Iz oblikovanja notranje opreme si se usmeril v oblikovanje in izdelavo manjših predmetov?
Drži, drobnarije lahko v veliki seriji prinašajo večji dobiček, kot en sam velik izdelek, v katerega vložiš veliko časa in materiala. Marsikdo se izogiba majhnih serij izdelkov, ampak serija po 100 ali 200 komadov lahko prinese dober dohodek.

Kakšna znanja potrebuješ?
V mojem primeru, kot oblikovalec moraš poznati različne programe za oblikovanje. Fino je da si tudi toliko spreten, da si lahko svoje stroje sam popraviš, sam vzdržuješ, ker tako vsaj na začetku prihraniš na stroških popravila in včasih tudi na času popravila. Konec koncev pa moraš imeti tudi znanje, da izdelke prodaš.

Kaj je tvoj cilj, narediti izdelek, ki ti čim več prinese ali izdelek, ki ga bodo ljudje vzeli za svojega?
Normalno, da si želim čim večji prihodek, vseeno pa morajo biti stranke zadovoljne. V podjetništvu delaš zase in se trudiš, da postaneš čedalje boljši, da si zadovoljen s svojim delom in da so stranke zadovoljne z izdelkom.

Kakšni so bili tvoji občutki na začetku?
Ko sem se lotil, ko sem kupil prvi stroj in kasneje pričel izdelovati izdelke, se mi je vse skupaj zdelo zelo enostavno. Šele kasneje sem videl, da moraš precej truda vložiti v prodajo. Prvo leto sem spoznaval stroj, se učil in ugotavljal zakaj nekaj ne gre, če pa bi moralo iti. Na srečo mi je prodajalec stroja po telefonu občasno svetoval, da sem hitreje obvladal opremo. V času učenja sem porabil še precej materiala, kar je tudi predstavljalo nek strošek.
Zaenkrat nisem imel dobička, opremo sem kupil s svojimi sredstvi, kar je precejšnja odgovornost do samega sebe. Sama pot do uspeha tako ali tako ni lahka in ko sem se pogovarjal s kolegi, ki imajo svoja podjetja so mi povedali, da je najtežje prvo leto, da moraš vztrajati in počasi se veča krog strank, ki se po možnosti vračajo.

Kdo so tvoje stranke? Katere prodajne kanale uporabljaš?
Na začetku so bile moje stranke sosedje in tisti, ki me poznajo. Informacije so šle od ust do ust in tako se je razvedelo, da imam nekaj strojev in kaj z njimi že oziroma lahko počnem. Ker veliko delam z lesom, ki je priljubljen pri vseh generacijah imam tudi velik razpon strank. Veliko je zanimanja, ko vidijo moje izdelke v živo, na primer veliko povpraševanja je po skeletnih lestencih, ki visijo v celjski gostilni Za gušt. Veliko zanimanja je tudi zaradi objav na Facebooku, imam pa že tudi lastno spletno stran.
Podjetje Tajfun mi je omogočilo, da sem se 7. julija letos predstavil na lastni stojnici ob 50. obletnici podjetja. Prodaja na stojnici mi je bila v izziv, saj sem imel možnost sproti videti odzive ljudi, ali so jim bili izdelki všeč, malo so komentirali izdelke, cene, vsega tega s prodajo preko spleta ne vidiš.

Razvijaš svojo blagovno znamko?
Postopoma bom razvijal svojo blagovno znamko. Si pa želim sodelovati še z drugimi podjetniki, ki so tudi sami še na začetku, da smo si bolj enakovredni in da si vzajemno pomagamo.

Kako oblikuješ ceno izdelkov?
Vsak podjetnik mora dobro preračunati ceno izdelka, všteti ceno obrabe strojev, strošek elektrike, materiala in še všteti svojo urno postavko. Lahko se zgodi, da greš na začetku v minus ali pa postaviš previsoko ceno in izgubiš stranko. Moraš se prilagajati dogajanju na trgu.

Kaj pa birokracija?
Na začetku sem si registriral osebno dopolnilno delo, ravno toliko, da sem lahko prodal kakšen unikaten izdelek iz lesa. Kasneje sem ugotovil, da je prihodek zelo obremenjen z dajatvami in ker sem zaposlen za polni delovni čas, bom ustanovil popoldanski s.p., s čimer bom malo zmanjšal začetne stroške, da bom lažje konkurenčen na trgu.

Kaj bi svetoval mladim, ki razmišljajo o svojem podjetju?
Tistim, ki bi radi hobi razvili v posel svetujem, da si vseeno ohranijo neko stalno zaposlitev, saj ko hobi postane resen posel lahko službo še vedno pustiš. Seveda je težko po osmih urah službe, še delati in razvijati svoj hobi, a treba je vztrajati, verjeti in vlagati ter malo tvegati.
Kar se tiče podjetništva za mlade, sem mnenja, da v Sloveniji nimamo najboljših spodbud za mlade, ki se lotevajo podjetništva. Preveč je stroškov in tveganj in marsikoga je strah sploh začeti. Če bi država mladim nudila večjo spodbudo bi marsikdo lahko uspel. Po drugi strani pa imamo mlade, ki pravijo da ni služb, a je pravzaprav ne najdejo, ker so preveč izbirčni ali pa se enostavno ne potrudijo.

Na Mladinskem centru Šentjur, organizacijska enota Razvojne agencije Kozjansko, v okviru projekta Set up! na katerem mladi spoznavajo svet socialnega podjetništva, predstavljamo mlade podjetnike iz širšega območja, ki so lahko vir navdiha in idej, vsem ki želijo vstopiti v svet podjetništva. Projekt sofinancira Evropska komisija iz programa Erasmus+ Mladi v akciji.